Vsak državljan Evropske unije ima pravico živeti in delati v drugi državi članici
Komisija ponovno potrjuje te temeljne svoboščine z novim sporočilom, ki si prizadeva tudi za spodbujanje pravic delavcev migrantov. Medtem je nova raziskava osvetlila odnos evropejcev do dela v tujini.
Pravica vsakega evropskega državljana do prostega gibanja v drugo državo EU, da tam živi, dela ali išče delo je zapisana v pogodbi Skupnosti od leta 1957. Evropska zakonodaja torej omogoča državljanom delo v drugi državi EU, za kar ne potrebujejo dovoljenja. Tisti, ki se odločijo za selitev preko meja svoje matične države, bodo v državi gostiteljici obravnavani enako kot ostali državljani, v zvezi z dostopom do zaposlitve, delovnimi pogoji, davčno in socialno varnostjo.
Nekatere začasne omejitve so trenutno v veljavi le v zvezi z gibanjem delavcev iz številnih novih držav članic.
Ozaveščanje
Komisija je objavila novo sporočilo dne 13. julija 2010, ki nosi naslov: "Ponovno potrjevanje prostega pretoka delavcev: pravice in večje spremembe." Poleg ozaveščanja in spodbujanja pravic delavcev priseljencev, sporočilo poudarja vprašanja, ki so imela vpliv na mobilnost v zadnjih nekaj letih, kot so recimo pravna vprašanja in razvoj sodne prakse.
Vseevropska (Eurobarometer) raziskava, ki je bila objavljena kot dopolnitev sporočila, je vzela pod drobnogled izkušnje ljudi in njihov odnos do selitve v tujino. Ugotovljeno je bilo, da je 10% Evropejcev - to je približno 50 milijonov ljudi - živelo in delalo v tujini v enem obdobju svojega življenja.
Eden od petih Evropejcev se vidi da bi lahko delali zunaj svoje države enkrat v prihodnosti, čeprav jih skoraj tri četrtine (73%) tega ne načrtuje, medtem ko jih 10% ni prepričanih. Vendar, če dodamo element brezposelnosti, skoraj polovica (48%) Evropejcev meni, da bi se preselili v drugo regijo ali državo. Glavni motivacijski dejavniki za selitev so možnost večjega zaslužka ali želja po izkušnji drugačne kulture in načina življenja.
Anketirance so vprašali, kaj bi jih spodbudilo za delo v tujini, tudi če tega niso storili v preteklosti. Boljša kakovost življenja je bil najpogostejši razlog (29%), sledijo boljše delovne razmere (27%) in boljše karierne možnosti (23%).
Kljub temu pa obstajajo tudi močne ovire, ki preprečujejo da bi se ljudje odločili za takšno potezo. 39% vprašanih se ne odloči za delo v tujini, saj bi to pomenilo odhod od doma. 27% s tem ne želi obremeniti svojih družin, medtem ko jih 21% ne želi zapustiti svojih prijateljev. Odvrača jih tudi izziv učenja novega jezika. Pravzaprav celo malo več kot polovica Evropejcev pričakuje, da bi bile jezikovne ovire velik problem s katerimi bi se soočali, če bi delali v tujini.
Kljub osebnim zadržkom, kar šest od desetih ljudi verjame, da je mobilnost dobra za evropsko integracijo. Polovica jih verjame, da je mobilnost dobra za trg dela, medtem ko jih skoraj polovica verjame, da je dobra za posameznike in gospodarstvo.
Potencialni vpliv na družino, je za mnoge vprašane točka odločilnega pomena. Le okoli ena tretjina (36%) ljudi misli da je mobilnosti dobra stvar za družine, medtem ko jih 29% meni, da je to slabo.
Prehodna ureditev - začasni blok za celotno gibanje
Ko je bila EU v letih 2004 in 2007 razširjena, so bila uporabljena pravila, ki so omogočala starejšim državam članicam, da uvedejo omejitve za delavce iz novih vzhodnoevropskih članic.
Vendar pa je EU uvedla tudi časovno omejitev uporabe nacionalnih zakonov in ukrepov, ki omejujejo mobilnost delavcev. Te prehodne ureditve je treba postopno v celoti odpraviti, sedem let po vstopu novih članic v EU.
Za tiste države, ki so se pridružile leta 2004 (Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovenija in Slovaška), se morajo omejitve končati 30. aprila 2011. Za države pridružene leta 2007 (Bolgarija in Romunija), omejitve prenehajo veljati 31. decembra 2013.
Za vse podrobnosti o obsegu in vrsti začasnih omejitev obiščite stran Prehodnih določb.