Theatre of the Oppressed (TO) je razvil brazilski vizionar Augusto Boal (1931-2009),in predstavlja obliko popularnega, na skupnosti temelječega izobraževanja, ki uporablja gledališče kot orodje za družbene spremembe na individualni, lokalni in globalni ravni. Tehnike uporabljajo v več kot 100 državah za družbeni in politični aktivizem, reševanje sporov, izgradnjo skupnosti, terapijo, rehabilitacijo in zagovorništvo in vplivanje na vladno zakonodajo. Gledališke tehnike so prilagojene za ne-igralce in uporabljajo univerzalni jezik gledališča kot osnovo za posameznike in/ali celotne skupnosti za proučevanje lastnih življenj ter spodbujanje kritičnega mišljenja in dialoga, ki se osredotoča na analizo, in ne na podajanje odgovorov.
O AUGUSTU BOALU IN VZNIKU GLEDALIŠČA ZATIRANIH
Augusto Boal (1931 – 2009), brazilski gledališki režiser, dramatik in politik, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, med diktaturo brazilske vojske, pod imenom Theatre of the oppressed začel razvijati posebne gledališke tehnike, s katerimi so akterji prenašali družbeno kritično sporočilo. Takratna ureditev civilnemu prebivalstvu ni omogočala javnega izražanja mnenja in mišljenja, Boal pa je s premestitvijo gledališča v vsakdanji prostor in med vsakdanje ljudi želel poudariti, da tudi ti lahko aktivno vplivajo na družbeno-politično dogajanje. Boal je raznovrstne tehnike – vse temeljijo na interakciji med gledalcem in igralcem – razvil pod vplivom Paula Freire in jih že zelo zgodaj vpeljal tudi v evropski prostor. Gledališče zatiranih je nato ustanovil na celinah vsega sveta in o njem predaval vse do svoje smrti 2009.
V svojih začetkih je Boal uporabljal predvsem ti. tehniko spontane dramaturgije, kjer občinstvo lahko ustavi igralce na kateri koli točki predstave, običajno takrat, kadar gre za prizor zatiranja. Publika lahko predlaga kakršen koli razplet igre, kjer ponavadi črpajo iz svoje lastne (negativne, zatirane) izkušnje. S tem je Boal želel prestrukturirati tudi osnovno formo klasičnega gledališča, kjer igralci simbolično nadvladujejo publiko, so nekakšna metafora vladajočega, aktivnega razreda, medtem ko so gledalci zgolj pasivni objekti, ki nad potekom predstave in njenim koncem nimajo pregleda niti vpliva moči. Skozi gledališke tehnike želi Boal spodbuditi ljudi k aktivnemu državljanstvu, k aktivni politični in družbeni participaciji in prepričanju, da na družbene spremembe lahko vplivajo tudi navidezno politično šibki in nepomembni akterji.
O AKTERJIH
JOKER/MEDIATOR/MODERATOR
Ker so predstave gledališča zatiranih običajno kontroverzne, lahko pa vodijo celo v nasilje, je glavni akter vedno joker oz. posrednik. Ponavadi je to oseba/trener, ki ima s tehnikami že izkušnje, kar pomeni, da zavzema nevtralno pozicijo, prevzema odgovornost za organizacijo in potek predstave (v tehničnem smislu), nikakor pa ne sme posegati in še manj vrednostno intervenirati v samo vsebino; to vlogo imajo spec-actorji.
SPECT-ACTOR
Termin, ki ga je skoval Augusto Boal, z njim pa je opisal specifično spremembo v vlogi gledalca, ki v gledališču zatiranih ni več zgolj opazovalec (spectator), pač pa tudi akter, igralec (actor). Spect-actor se torej nanaša na dvojno vlogo vseh, ki so vključeni v gledališki proces, v katerem hkrati opazujejo, komentirajo in ustvarjajo dramaturški potek in pomen posamezne predstave.
Boal je že od samih začetkov vztrajal, da je treba publiko aktivirati. V klasičnem gledališču so imeli aktivno vlogo samo igralci in so simbolično ponazarjali vladajoči razred, tiste, ki vladajo in tudi odločajo o poteku, razpletu itd. Gledalci pa so simbolizirali pasivno množico, nemočno žrtev političnih manipulacij. Nasprotno je bil Boal prepričan, da so lahko tudi gledalci tisti, ki aktivno sodelujejo tako v predstavi kot tudi v procesu družbenih sprememb.
O METODAH IN TEHNIKAH
Metode temeljijo na jeziku gledališča in na estetskem prostoru, z namenom spodbuditi interaktivnost udeležencev. Izbrane gledališke tehnike ponujajo orodje za analizo družbenih konfliktov; dvigujejo osveščenost glede globalnih tematik; povečujejo učne spretnosti, ki delujejo v smeri sprememb; opremijo trenerje s tehnikami, enostavnimi za uporabo in delo v skupnosti; ustvarjajo motivacijo za strukturne lokalno-globalne družbene spremembe in ponujajo orodja za konkretiziranje želja in zahtev; razvijejo privlačno in aktivno obliko gledališča, ki vključuje veliko število ljudi.
OPIS POSAMEZNIH GLEDALIŠKIH TEHNIK
- SPONTANA DRAMATURGIJA
Gledalci kot skupnost imajo v tej tehniki poglavitno vlogo: igralec lahko kadarkoli ustavi potek predstave in publiko vpraša za mnenje oz. njihov predlog izteka predstave. Ta tehnika aktivira gledalce in jih iz zatišja udobnih naslanjačev postavi v razmišljujočo pozicijo. Publika dobi moč usmerjanja predstave, igralčeva glavna funkcija pa je, da z njo vzpostavi in vodi kvaliteten in spodbujajoč dialog. S tem gledalci dobijo zagon in spodbudo, da z lastnim aktivizmom lahko vplivajo tudi na družbeno politično življenje svoje okolice.
- SLIKOVNO GLEDALIŠČE
Udeleženci oblikujejo svoje telo in ga postavijo v pozo, ki predstavlja individualne emocije, dogodke, negativne spomine. Boal verjame, da gre pri tej tehniki za terapijo vseh udeleženih, tako na individualnem kot tudi na skupinskem nivoju. Mimika in geste našega telesa ne filtrirajo misli, kot to lahko počnemo preko govora. Vendar pa slikovno gledališče deluje dialektično; udeleženci lahko en drugega tudi popravljajo, dokler v telesnih in neočiščenih skulpturah ne najdejo skupnega konsenza. Skozi telo lahko izrazimo drugačne občutke in na drugačen način; vsaka beseda ima denotacijo, ki je skupna večini ljudi, na ravni konotacije – to pa udeleženci najbolj izrazijo prav skozi telo – pa se razlikujejo. Boal daje za primer objem, ki kot beseda pomeni sklenitev rok čez rame drugega, v resnici pa ga vsak posameznik v vsaki situaciji lahko dojame drugače: kot močnega, nežnega, begajočega, neprijetnega ipd.
- FORUM
Tehnika foruma na nek način nadgrajuje spontano dramaturgijo, vendar pa vključi akterje, ki so bili ali so še v resnici zatirani. Skoznjo se je razvila vloga spect-actorja (angl. spectator + actor). Forum se običajno uporablja v političnem gledališču, v katerem naj si gledalci ne bi spremembe zgolj zamišljali, ampak imajo tudi možnost, da nanje aktivno vplivajo, kolektivno reflektirajo represijo in skozi celoten proces postanejo zreli za sodelovanje v resnični družbeni akciji. Uporabniki tehnike so običajno zatirane in diskriminirane skupnosti in njihovi posamezniki, vendar pa igrajo načrtno, po vnaprej sestavljenem scenariju; izbrana tema mora biti torej relevantna za specifično izbrano publiko. Tako kot pri spontani dramaturgiji ima tudi forumska tehnika dve stopnji: najprej igralec odigra določeno situacijo, kjer je zaključek igre negativen za zatirano skupino oz. posameznike. Nato igro ponovi in udeleženci lahko na katerem koli mestu igralca ustavijo in predlagajo drugačno nadaljevanje. Boal pravi, da namen tehnike v resnici ni iskanje prave poti in rešitve, temveč boljše razumevanje celotne situacije, razloga in načina opresije, vlogo in moč zatiranih ipd. Udeleženci predstavo in svoj aktivizem v njej doživljajo še intenzivneje, saj se v resničnem življenju spopadajo s predstavljeno vrsto zatiranja.
- ČASOPISNO GLEDALIŠČE
Skupina tehnik, ki pod svoj analitičen drobnogled jemlje dnevno časopisje. Glavne med njimi so:
- Enostavno branje: analiza članka, ki je vzet iz celotnega konteksta.
- Navzkrižno branje: udeleženci prebirajo hkrati in izmenično dve od izbranih tem; s tem ko se dopolnjujeta ali si kontrirata, dobita nove pomenske dimenzije.
- Dopolnjujoče branje: udeleženci izbranim člankom dodajajo informacije, ki jih vladajoči medijski diskurz običajno izpušča.
- Ritmično branje: članek se prebira v različnih glasbenih stilih, glede na vsebino.
- Improvizacijsko branje: časopisna novica je prebrana na zelo različne načine, s katerimi dobi različne poudarke in pomene.
- Zgodovinsko branje: udeleženci izberejo novici ali članku ustrezne zgodovinsko podobne in/ali kulturno relevantne dogodke.
- Podporno/okrepitveno branje: članku se dodajo pesmi, slike ipd.
- Paralelno branje: igralec skuša z mimiko upodobiti bistvo časopisnega članka.
- NEVIDNO GLEDALIŠČE
Gre za tehniko predhodno pripravljene vsebine in poteka igre, ki se izvaja v javnem prostoru, toda brez vnaprejšnje vednosti publike. Igra izpostavlja tematiko družbenih krivic in sicer na način, ki provocira mimoidoče. Čeprav je scenarij igralcem znan vnaprej, morajo ti obvladati improvizacijo, ki jo zahteva interakcija z mimoidočimi. Igralci prevzamejo vloge zatiranih ali tistih, ki zatirajo, pogosto pa tudi vloge »naključnih mimoidočih«, ki se kot-da popolnoma nehote vključijo v igro z glasnimi komentarji, nasprotovanji ali soglašanji. S tem naj bi spodbudili tudi vključitev »resničnih« mimoidočih. Ta tehnika ima pogosto aktivističen značaj.
- BREAKING REPRESSION
Skozi to metodo se udeleženci spominjajo določenih momentov, ko so izkusili zatiranje, ko so se počutili diskriminirane, to vlogo sprejeli in zato reagirali v nasprotju s svojimi občutji. Specifika te tehnike je osredotočenost na individualni, popolnoma subjektivni moment zatiranja. Eden od udeležencev opiše dogodek, drugi ga rekonstruirajo in reflektirajo, nato pa igrajo zgodbo, v kateri so udeleženci opresorji, zatiralci, izbrani kandidat pa se jim mora upirati, se z njimi boriti, jim kontrirati.
- ANALITIČNO GLEDALIŠČE
Izbrani gledalec pove zgodbo, v kateri je bil zatiran; igralec to zgodbo sočasno zimprovizira. V nadaljevanju je zgodba razdrobljena, pripiše se ji različne družbene vloge, udeleženci pa morajo zanje poiskati konkreten fizični objekt, ki jih simbolizira. Npr. denarnica kot simbolni predmet glave družine, finančnega preskrbovalca. Skozi to metodo udeleženci spoznajo, da posameznikova dejanja niso zgolj rezultat človekove psihologije, pač pa tudi družbenega konteksta, v katerem živijo (npr. razred, spol, etnija, veroizpoved ipd.).
- RITUALI IN MASKE
Udeleženci razkrivajo ideološko strukturo ritualov, skozi katere se udejanjajo specifični medosebni odnosi, družbene hierarhije in razmerja moči. Z maskami igralci reflektirajo vedenjske vzorce, ki jih morajo posamezniki v vsakdanu sprejeti skozi različne rituale, to pa določi njihovo družbeno vlogo. Ta tehnika poudarja različnost pomenov istega rituala za ljudi iz različnih družbenih slojev.
- ZAKONODAJNO GLEDALIŠČE
Tehnika je nastala, ko je bil Boal član mestnega sveta in temelji na glasovih volivcev, ki dobijo možnost odprtega dialoga med njimi kot meščani, in uradnimi institucijami oz. mestnimi političnimi entitetami. Boal je ta pristop poimenoval tudi prehodna demokracija, podoben pa je gledališki tehniki forum, le da je fokus zgolj na specifičnih spremembah v zakonodaji (torej ne na splošnih družbenih spremembah kot pri forumu). V času Boalovega mandata je bilo na ta način spremenjenih okrog dvajset zakonov, tehniko pa so kasneje uporabili tudi v Kanadi in Veliki Britaniji.
- MAVRICA ŽELJA
Mavrične gledališke tehnike se ne fokusirajo na družbena zatiranja, pač pa na posameznikove individualne travme in negativne pretekle izkušnje. Tehnika se uporablja v terapevtske namene in je nadgradnja slikovnega gledališča.