Slovenski izraz „trajnostni razvoj“ je prevod angleškega „sustainable development“. Čeprav smo „sustainable“ v Sloveniji prevedli kot „trajnosten“, bi bilo primernejše in bližje izvirnemu kontekstu, če bi ga prevedli kot „vzdržljiv“ oziroma še bolje kot „vzdržnostni“. Beseda „vzdržnostni“ ima namreč dvojni pomen: prvič, da je nekaj vzdržljivo na dolgi rok, in drugič, da se nečesa vzdržimo. V tem dvojnem pomenu uporabljam izraz vzdržnost COVID-19 ukrepov, ki jih bom analiziral v kontekstu trajnostnega/vzdržnostnega razvoja in družbene odgovornosti. Oba konteksta sta že vrsto let področji mojega strokovnega delovanja.
Zakaj je pomembno, da vzdržnost ukrepov COVID-19 v Sloveniji postavimo v okvir obeh kontekstov? Koncept trajnostnega razvoja je globalni okvir, kako bomo kot človeštvo čim dlje kakovostno živeli na našem planetu (ne samo mi, ampak tudi naši otroci, njihovi otroci, otroci njihovih otrok…). Obenem pa je to tudi koncept, ki v celoto združuje tri dimenzije: naravno okolje, ljudi (družbo) ter produkcijski proces dobrin, hrane ter storitev (od proizvodnje, prodaje do porabe), ki predstavlja t.i. ekonomsko dimenzijo. Vse tri dimenzije so pomembne ter med seboj soodvisne pri zagotavljanju kakovostnega življenja ljudi na Zemlji. In zato je še kako pomembno, da se bomo marsikatere stvari vzdržali, predvsem v luči porabe naravnih, neobnovljivih virov. Koncept družbene odgovornosti se uporablja predvsem v kontekstu, kako različni družbeni akterji – podjetja s svojimi poslovnimi praksami, javne organizacije, lokalne skupnosti, kot tudi države in skupnosti držav – prispevajo k trajnostnemu/vzdržnostnemu razvoju (zato ni naključje, da je npr. EU že leta 2010 sprejela zavezo, da morajo vse države članice sprejeti nacionalne strategije za družbeno odgovornost podjetij do leta 2012, kot tudi ni naključje, da je Slovenija do danes še ni sprejela).
Zakaj se torej, ko govorim o vzdržnosti COVID-19 ukrepov, navezujem na koncepta trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti? Ker oba koncepta govorita o celovitosti in soodvisnosti različnih področij ter dolgoročnosti. Prav to pa naj bi bila naloga COVID-19 ukrepov – kako omejiti širjenje virusa (ker ustaviti, še manj pa premagati se ga ne da) s tem, da se dolgoročno poskrbi za kakovost življenja ljudi s pozitivnim (oziroma čim manjšim negativnim) družbenim, okoljskim ter ekonomskim učinkom. Pri tej analizi nam lahko pomagajo glavna načela družbene odgovornosti, kot so zapisana v globalnem standardu za družbeno odgovornost – ISO 26000: transparentnost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, spoštovanje vladavine prava, spoštovanje človekovih pravic.
Če lahko danes z dokaj veliko gotovostjo predpostavim, da sprejeti ukrepi od 15. marca naprej v Sloveniji niso vzdržni – glede na število smrti na milijon prebivalcev (kjer smo kumulativno že na 9. mestu in še lezemo po tej žalostni lestvici navzgor), glede na kakovost življenja prebivalcev Slovenije ter glede na ekonomske kazalce, je pomembno pogledati zakaj. Tudi brez (zelo) poglobljene analize ugotovimo, da so bila neupoštevana praktično vsa načela družbene odgovornosti.
Na prvem mestu je vsekakor transparentnost in poročanje s strani nosilcev javnih pooblastil. Tu je na mestu vpeljati dodaten skupek načel, ki govorijo o trajnostnem poročanju – to so uravnoteženost, natančnost, pravočasnost, primerljivost, jasnost in zanesljivost. Mislim, da ni potrebno izgubljati besed, koliko so/niso bila ta načela upoštevana s strani vseh odgovornih akterjev – od vladnih tiskovnih konferenc, sporočil za javnost, strokovnih in »strokovnih« razlag, do poročanja medijev.
Če se dotaknem spoštovanja človekovih pravic z majhno primerjavo s Švedsko (ki je resda že velikokrat uporabljena in ni enoznačna a je pomemba zato, ker so njihovi ukrepi in naši tako različni, po drugi strani pa se razlikujejo tudi rezultati: oni padajo po lestvici umrlih na milijon prebivalcev – trenutno na 23. mestu, mi pa se zvpenjamo). Oni niso zaprli ne državnih, ne regijskih meja, ker so zagovarjali stališče, da je svobodno gibanje človekova pravica. In kje smo mi s svojim zapiranjem občinskih meja, ki kar ne more dobiti domovinske pravice v strokovnih argumentih? In to je le en, zares majhen delček, ko govorimo o človekovih pravicah.
Največja problema sprejetih in na vse načine (tudi nadvse grobo) vsiljevanih COVID-19 ukrepov v Sloveniji pa sta njihova (ne)konsistentnost in (ne)jasnost (kar je morda posledica njihove strokovne vprašljivosti?), ki onemogočata implementacijo v praksi. Če se tu zopet navežem na švedske ukrepe – njihovi ukrepi so praktično že ves čas isti, jih je približno 10, so enostavni in vsakomur razumljivi.
Naši ukrepi pa se spreminjajo ves čas, dopolnjujejo, korigirajo, na novo razlagajo, ukinjajo, zopet vzpostavljajo, vpeljujejo izjemo na izjemo in neizjemo znotraj izjeme,… ni čudno, da se jih tudi sami kreatorji ukrepov ne uspejo držati.
Predvsem pa so ti ukrepi, zaradi svoje nepreglednosti in neuravnoteženosti (nezmožnosti pogledati jih celovito, kar se tiče pozitivnih, kot negativnih vplivov na vse sfere življenja), postali celo škodljivi. Več kot očitno je, da imajo nekateri ukrepi večji negativni kot pozitivni učinek. In tu govorim le o negativnih vplivih na kratek rok, da o dolgoročnih vplivih, tako zdravstvenih, kot družbenih in ekonomskih, sploh ne govorim.
In zakaj do tega prihaja? Ker se ne upošteva načela vključevanja in sodelovanja deležnikov. Če bi bile posvetovalno/strokovne skupine sestavljene skladno s tem načelom, bi bili ukrepi veliko bolj konsistentni in učinkoviti, predvsem pa manj škodljivi.
V svojih predavanjih za vodje v podjetjih večkrat poudarim, da če se vodja pritožuje, da je njegova ekipa nesposobna in da se z njimi ne da delati, potem je nekaj narobe z vodjo in ne njegovo ekipo. Kajti po raziskavah je le okoli 15% „nemotiviranih“ zaposlenih. In če nosilci javnih pooblastil vztrajno govorijo, da so ukrepi dobri, samo ljudje se jih ne držijo, potem…
Potem mogoče ukrepi vseeno niso tako dobri. Potem je mogoče kaj narobe z ukrepi. In da je nekaj narobe, se sliši vedno večkrat tako med zdravstveno stroko kot med drugimi deležniki.
In smo zopet pri naši nacionalni rak rani – priznati, da smo kaj naredili narobe. Kot vodja v podjetju težko prizna, da je storil kaj narobe in da je morda on tisti, ki se bo moral spremeniti, tako bomo težko dočakali, da bi naši nosilci javnih pooblastil priznali, da so se motili, se opravičili in popravili svojo zmoto.
Namreč, problem ni, da naredimo napako, vsi jih delamo – kot partnerji, starši, učitelji, vodje, uradniki… To je človeško. Naša odgovornost pa je, da napako popravimo – kot partnerji, starši, vodje, nosilci javnih pooblastil.
Pred skoraj 7 leti je slovenske gozdove prizadel katastrofalen žled. Zakaj se je polomilo na tisoče in tisoče dreves? Zaradi nesrečne kombinacije – prevelike teže ledu in snega ter premajhne prožnosti dreves. In letos smo v primerljivi situaciji, samo da tokrat ne govorimo o drevesih. Za prožnost lahko poskrbi predvsem vsak posameznik sam, odgovornost družbe in posebej nosilcev javnih pooblastil pa je, koliko teže nam bodo naložili. Zato naj se globoko vprašajo, ali bodo ledeni dež, ki bo težo nalagal, ali bodo fen, ki bo težo topil. Danes se ne lomijo drevesa, lomijo se ljudje. Koliko še?
Zato je družbena odgovornost vseh nosilcev javnih pooblastil, ki so odgovorni za upravljanje s COVID-19 situacijo, da se vedejo etično, da so transparentni, da spoštujejo človekove pravice in vladavino prava ter da spoštujejo interese vseh deležnikov. Le tako bomo lahko vzdržnostno prešli skozi to obdobje, kakovostno živeli z virusom ter se dolgoročno razvijali (ne nazadovali) kot družba.
Aleš Kranjc Kušlan, direktor Ekvilib Inštituta
Ljubljana, 14.12. 2020
Za dodatna vprašanja se obrnite na:
Ekvilib Inštitut
e-pošta: info@ekvilib.org
Tel.:+ 386 (0)1 430 37 51