Družbena licenca za delovanje ( v ang. Social licence to operate) je koncept, ki je zelo pomemben del družbene odgovornosti podjetij. Pomeni, da je delovanje nekega podjetja ali njegovega projekta sprejemljivo za lokalno skupnost, oziroma širše deležnike. V bistvu pa pomeni tudi ugled podjetja, oziroma zaupanje v podjetje in njegove dejavnosti ali izdelke/storitve. Družbena licenca torej ni neka uradna licenca ali dovoljenje za delovanje, ki ga izdajajo uradne institucije (npr. dovoljenje za obratovanje, gradbeno dovoljenje …) ampak je dovoljenje skupnosti, ki se ji zdi sprejemljivo, da se delovanje podjetja ali projekt odvija v njeni skupnosti, da za skupnost ni škodljiv, še bolje pa je, da ga prepozna kot koristno delovanje ali projekt za skupnost. Podjetje Coca-Cola, na primer, ima svojo celotno strategijo trajnostnega delovanja narejeno na konceptu, da delujejo tako, da „zaslužijo družbeno licenco za delovanje” (kar ni naključje, kajti njihovi izdelki niso samoumevno koristni za kupce, prej nasprotno). Podjetja so na splošno zelo pozorna, da ohranjajo to družbeno licenco, oziroma da je ne izgubijo. Kajti izguba te licence lahko pomeni, v skrajnem primeru, tudi prenehanje delovanja, oziroma prenehanje poslovnega modela. Kar nekaj primerov te izgube imamo tudi v Sloveniji – npr.. Lafarge cement, pa NLB (ko smo jo reševali vsi državljani), v mednarodnem prostoru pa seveda VW, v zadnjem času Boeing…. Izguba družbene licence oziroma ugleda in zaupanja je lahko za podjetje zelo neprijetna, v skrajnih primerih tudi pogubna. Zato podjetja zelo skrbijo, da, ko do te možnosti pride, odreagirajo hitro in jasno. Prve poteze so seveda zamenjava vodstva ter hitenje s sprejemanjem različnih poslovnih politik ter ukrepov, ki bi ohranjale oziroma povrnile zaupanje. Pa vendar so te poti lahko zelo dolge, kajti rek, da zaupanje izgubiš v trenutku, gradiš pa ga leta, je še kako resničen. Pa ne le na ravni zaupanja v podjetje ali njegov izdelek/storitev – tudi na osebni ravni imamo vsi kar nekaj življenjskih izkušenj izgube zaupanja v osebe, ki smo jim (slepo) verjeli.

Ali lahko ta koncept družbene licence za delovanje preslikamo tudi na politično/javno krajino, oziroma javne institucije? Seveda – od posameznih politikov, lokalnih županov, poklicnih skupin, pa do države in nenazadnje naddržavnih „tvorb“ ( kot so ZN ali EU).

Politiki, institucije, javne osebe dobijo „uradno“ licenco za delovanje preko volitev, uradnih imenovanj, ustanovnih aktov, raznoraznih licenc, itd. In občutek je, da se jim s podelitvijo „uradnih licenc“ ne more nič več zgoditi. Pa vendar se jim še kako lahko zgodi „izguba družbene licence za delovanje“ – ko jim ljudje, sokrajani, državljani, dajo jasno vedeti, da jim ne zaupajo več, da sicer imajo še vedno uraden mandat (do naslednjih volitev npr.), nimajo pa več kredibilnosti v njihovih očeh, nimajo več njihove licence za delovanje. Ko se to enkrat zgodi (in teh primerov je nešteto – tako iz preteklosti, kot aktualne sedanjosti) je čas, da subjekt, ki je to „družbeno licenco“ izgubil, ne drži glave v pesek, ampak da se tega zaveda in da (ponižno) na to odreagira. Na kakšen način se bo odreagiralo, je seveda stvar nosilca izgube licence, pa vendar veljata pri tem vsaj dve pravili – ekipa, ki je družbeno licenco izgubila, je ne more pridobiti nazaj. In pa – z istim načinom delovanja (čeprav z drugo ekipo) to prav tako ni mogoče. Samo PR pri tem pač ne mora biti dovolj (kar np. dokazuje zgodba NIKE -a in otroškega dela. Že več kot 30 let se za njimi vlečejo obtožbe o izkoriščanju otroškega dela v Aziji, čeprav se že desetletja trudijo in zagotavljajo, da v njihovi nabavni verigi ni otroškega dela. A slika otroka iz 90ih, ki šiva NIKE žogo, še vedno vztraja v medmrežju).

Zatekanje h kriznemu komuniciranju je sicer naravni preživetveni refleks (poleg že prislovičnega obnašanja lisice iz pravljice o lisici, zajčku in medu), ki pa je zelo kratkovidno in na dolgi rok ne rešuje ničesar, kar se še kako jasno vidi, če malo bolj pozorno pogledamo slovensko politično krajino. Da si zaslužimo družbeno licenco za delovanje, pač potrebujemo še kaj več, kot le polit-kom(unikacijske) dizajnerje – potrebujemo integriteto, kredibilnost, izpolnjevanje obljub in dokazljivo delovanje v korist družbe.

Aleš Kranjc Kušlan

Direktor Ekvilib Inštituta

(besedilo je bilo objavljeno v Delu, 26. 2. 2024)