Zakaj podpiram davčno pravičnost in kaj mi pomeni?

Pri nas velja neargumentirano splošno prepričanje, da so davki previsoki in da se javni prihodki iz naslova davkov negospodarno porabijo. To je ključen problem za pomanjkanje davčne morale in za izogibanje plačevanju davkov. Davčna morala pomeni, da se zavezanec za davek ne upira plačevanju davkov.

Niti strokovna javnost niti mediji s splošno javnostjo davčni pravičnosti ne namenijo nobene razprave. Čeprav se ukvarjam z davčnim pravom, sem o davčni pravičnosti prvič slišal šele, ko sem se pridružil Gibanju za davčno pravičnost.

Gibanje združuje nekaj aktivnih posameznikov, ki sami težko bolj konkretno vplivajo na davčno politiko. Pomanjkanje javnih razprav o davčni pravičnosti je odraz pasivne, hlapčevske družbe, ki ni sposobna povezovanja, kaj šele sooblikovanja davčne politike. Takšna družba pa je voda na mlin sebičnim, nedržavniškim političnim elitam in njihovim kapitalskim navezam. Dokler bo povprečnemu državljanu vseeno, kdo in kako sprejema davčno zakonodajo, toliko časa bo imel občutek davčne nepravičnosti, o kateri bo razpravljal doma ali v vaški krčmi.

Državni zbor mora sprejeti davčno zakonodajo, ki bo imela čim širšo družbeno podporo, to je podporo tistih, ki davke plačujejo. Vlada mora oblikovati učinkovit davčni organ, ki bo davčno zakonodajo dosledno izvajal ter po potrebi predlagal spremembe. Sodišče mora ustvarjati sodno prakso, ki bo pomenila pravno varnost in gotovost zavezancev za davek ter pravično sankcioniranje tistih, ki davčne zakonodaje ne upoštevajo. Za pravično obdavčevanje pa je najbolj pomembno, da se zakonodajalec in davčni organ vesta, koga in koliko lahko obdavčita. Ali drugače: kdo so zavezanci za davek in s kakšnimi dohodki oziroma premoženjem razpolagajo.

O premoženju že obstajajo uporabne evidence (register nepremičnin, register motornih vozil, register plovil), ki bi bile lahko osnova za obdavčitev oziroma vsaj za nadzor nad premoženjem zavezancev za davek. Finančne institucije vodijo podatke o depozitih, posojilih in prometu preko plačilnih računov, investicijske organizacije vodijo podatke o plemenitih kovinah, investicijah v delnice, sklade, zavarovanja. Vsi ti podatki so davčnemu organu že dostopni. Davčni organ razpolaga tudi s podatki o zakonito pridobljenih dohodkih zavezancev za davek v Sloveniji. Torej bi bilo potrebno podatke le še povezati in bi se lahko avtomatsko preverjal nesorazmeren prirast premoženja ali nesorazmerna poraba zavezancev za davek. S takšnim pregledom bi se hitro identificirali tudi tisti zavezanci za davek, ki dosegajo dohodke v tujini in jih ne napovedo ali tisti, ki dosegajo nelegalno dosežene dohodke (nedovoljeno trgovanje z drogo, orožjem, umetninami, belim blagom; siva ekonomija). Takšen pregled nad dohodki in premoženjem zavezancev za davek bi potrebovali tudi druge javne organizacije, v prvi vrsti centri za socialno delo, kadar odločajo o socialnih transferjih.

Na podlagi navedenega menim, da bi država lahko zagotovila pravičen davčni sistem. Vendar ga ne bo, dokler tega zavezanci za davek ne bodo zahtevali. Slovenski zavezanci za davek pa so tako pasivni pri oblikovanju davčne zakonodaje, da upanja za davčno pravičnost ni.

Zdi se, da največje davčno breme nosi srednji sloj, ki je izvzet iz socialnih transferjev, hkrati pa si ne more privoščiti dragih davčnih svetovalcev za davčno optimiziranje. Najnižji sloj, ki ima največ od javnih prihodkov iz naslova davkov, plačuje zelo malo davkov. Najvišji sloj si lahko privošči svetovalce, ki jim svetujejo pri davčnem optimiziranju, kar lahko pomeni le, da si zagotovijo čim nižjo obdavčitev. Nadzor nad dohodki, premoženjem in porabo zavezancev za davek bi takšno nepravičnost odpravil.

Večno vprašanje je tudi, kateri zavezanci za davek so srednji sloj. Vsak odgovor je nepravilen, kajti dokler ni evidence dohodkov in premoženja po posameznih zavezancih za davek, pravilnega odgovora ni mogoče podati. Moje vprašanje za vsakega zavezanca za davek je: »Kdo je bolj premožen: mladenič, ki živi s starši v njihovi hiši in prejema mesečno plačo 1.500 evrov bruto, ali upokojenka, ki živi sama v lastni hiši, vredni 150.000 evrov, in prejema mesečno pokojnino 500 evrov neto?«. Z odgovorom ima vsak težave, še večje pa nastanejo z obrazložitvijo odgovora. Mladenič je obdavčen s približno 6.000 evri davkov in prispevkov za socialno varnost letno, upokojenka pa dohodnine sploh ne plača, temveč le nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini nekaj sto evrov.

V Sloveniji obstajata dve elitni skupini, to so javni uslužbenci in upokojenci.

Upokojenci so zavezanci za davek, ki so po mojem mnenju najbogatejši, saj posedujejo večino nepremičnin v državi. Poleg tega imajo upokojenci pogosto počitniške nepremičnine (tudi v tujini), vozila visokega cenovnega razreda, privoščijo si lahko drage gostinske storitve, financirajo celo svoje potomce. Upokojenci so najštevilčnejša družbena skupina, najpogostejši volivci, zato ima politika izredno velike težave pri sprejemanju zakona o davku na nepremičnine. Zakaj niso vozila višjega cenovnega razreda visoko obdavčena? Poleg tega dobivajo mesečno rento iz javnih prihodkov in ker javni prihodki ne zadostujejo, se država zadolžuje in plačuje enormne obresti. Po ekonomski logiki se posojilo vzame le, če gre za investicijo.

Kljub ekonomski krizi, ki je najbolj prizadela mlade, nikoli ni bilo govora o znižanju pokojnin oziroma o solidarnosti upokojencev z mladimi. Koliko starejših zaposlenih se je prostovoljno umaknilo mlajšim, da bi bilo boljše za vse, v imenu skupnega dobrega (npr. na fakultetah, v zdravstvu, v zasebnih podjetjih)? Upokojenci celo zahtevajo, naj mladi plačujejo čim več davkov in prispevkov za socialno varnost, naj bodo solidarni, hkrati pa ti mladi pokojnine nikoli ne bodo prejeli. Kdo mladim zagotavlja, da bodo prejeli pokojnine? Kdo pa bo solidaren z njimi? Ne pozabimo, da večina upokojencev pokojnine sploh ne plačuje, čeprav dosegajo višje dohodke kot zaposleni. Številni mladi odhajajo v tujino, ki jim zagotavlja višje zaslužke, višje pokojnine, bolj pravičen davčni sistem. Tudi tisti mladi, ki delajo, bi radi plačevali čim manj davkov in prispevkov za socialno varnost. Mladi se zavedajo, da si bodo morali pokojnino privarčevati sami in tudi sami se bodo odločali o tem, kdaj bodo delali in kako dolgo. Nikoli več ne bo mladih upokojencev, nikoli več ne bo dostojnih pokojnin.

Druga elitna skupina so javni uslužbenci. Da postaneš del te elite, moraš biti izbran na javnem natečaju. Kdor je poizkusil, ve, kakšne so možnosti. Javni uslužbenci so plačani iz davkoplačevalskega denarja, torej iz realno ustvarjenih dohodkov pravnih in fizičnih oseb. Zato ne razumem, kako lahko javni uslužbenci zahtevajo višje plače od države, ki ima za 30 milijard evrov posojil. Moje mnenje je, če kdo meni, da ima prenizko plačo v javnem sektorju, naj da odpoved in si poišče drugo zaposlitev.

O učinkovitosti javnih storitev ima vsak davkoplačevalec svoje mnenje, saj jih vsi koristimo. Četudi pa je kdo (ali več davkoplačevalcev) nezadovoljen z javnim uslužbencem, bo slednji še najprej javni uslužbenec, ker službe ne more izgubiti (pogodba za nedoločen čas) ne zaradi neučinkovitosti ne zaradi neznanja. To je elita, ki veliko časa porabi za pitje kave, za zasebne pogovore oziroma opravila, za medsebojne odnose. Tudi medsebojno sodelovanje med javnimi uslužbenci ni najboljše. Ustrežljivost, pomoč, uspešnost dela in gospodarnost pri uporabi javnih sredstev so odvisne od posameznega uslužbenca. AJPES je primer dobre prakse, da se tudi v javnem sektorju lahko oblikuje učinkovit kolektiv, ki služi kot servis za davkoplačevalce.

Redko, pa vendar je problem, da vodilni svojih najboljših podrejenih ne morejo ustrezno (to je denarno) nagraditi. Zato imajo najbolj podjetni javni uslužbenci pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kot socialno varovalko, poleg tega pa opravljajo še druga dela za katere prejemajo dodatne dohodke. Vsem javnim uslužbencem bi morali z zakonom prepovedati ustanavljanje poslovnih subjektov. Žal nihče ne ve, koliko javnih uslužbencev ima dopolnilno dejavnost, družbo ali zavod. Malo je deloholikov, ki bi efektivno delali več kot 8 ur, zato obstaja sum, da nekateri javni uslužbenci v službenem času z javnimi sredstvi ali opremo, pod imenom javne institucije, zaradi povezav z javnimi uslužbenci ali storitvami, opravljajo svoje zasebne storitve za lastno korist. Rezultat tega je, da so javne storitve nezadovoljivo opravljene in da ti uslužbenci predstavljajo nelojalno konkurenco realnemu sektorju, ki se preživlja le od svojega dela. Zakon bi moral določati, da lahko ena oseba opravlja le eno zaposlitev. Medtem ko imajo nekateri pet zaposlitev (ki jih nihče ne more učinkovito opravljati), so nekateri brez.

To so le nekateri primeri davčne nepravičnosti, ki jih zaznavam v svoji državi. Primerov je verjetno toliko kot je davkoplačevalcev, a v nečem se vendarle moramo strinjati – brez javnih prihodkov (davkov) ne bo javnih storitev. Na učinkovitost javnih storitev pa lahko vpliva le vlada. Torej se vse začne in konča pri politiki, politična participacija pa je v naši državi greh. Če bi politiki verjeli v pravičnost, solidarnost, v sožitje generacij, če bi optimistično zrli v slovenski gospodarski, zdravstveni, šolski, pravosodni, pokojninski in še kakšen drug sistem, potem ne bi panično skrbeli za lastno korist, ampak za korist naroda. Narod pa bi jim sledil.

Davčna pravičnost pomeni ideal, ki ga razslojena in strahopetna družba nikoli ne doseže. Zadovoljstvo ob izogibanju plačilu davkov in »prihranek« relativno nizkega števila evrov je večje kot plačevanje davkov. Zadovoljstvo ob prikrivanju premoženja in izkoriščanju socialnih transferjev je večje kot opravljeno delo. Družba, ki ima težave z resnico in s samokritiko, bo vedno deležna nepravičnosti, tudi pri obdavčevanju.