Kako sem postala aktivistka za davčno pravičnost?

Maruša Babnik, 7.9.2016

Življenje je nepredvidljivo, pravijo. In res se tudi sama še danes sprašujem, kako sem postala aktivistka za davčno pravičnost.

Sedim in razmišljam. Razmišljam o tem, kako sem se spoznala z davčno pravičnostjo. Davki so namreč »uncute« (neprivlačna) in običajno tabu tema, ki je načeta le, kadar se razburjamo o njihovi višini in neracionalni ter neprimerni porabi s strani odločevalcev – ne glede na to, kdo so to v danem trenutku. Davki so breme in strošek. Izogibanje plačilu davkov mnogi smatrajo za iznajdljivost posameznika ali podjetja, s katero pa se nihče ne hvali rad javno. Plačevanje davkov je zelo osebno in zasebno vprašanje. Vse to sem spoznala, ko sem se odločila, da o tej temi govorim dnevno – z vsemi in vsakomer, kadarkoli in kjerkoli.

V želji po transparentnosti naj razkrijem takoj: imam osebni interes, da se ukvarjam s to tematiko. Moja trenutna plača prihaja z naših davkov, evropskih davkov. Mojo izobrazbo – od vrtca do fakultete – so mi omogočili davki. Svoje zdravje in varnost zaupam davkom. Prihod na delo mi dnevno olajšujejo davki – ne glede na to ali uporabljam javna prevozna sredstva ali ne – in vsak večer mi polepšajo sprehodi po urejenih in osvetljenih javnih parkih. Za nekatere storitve, ki jih krijejo naši davki, sicer upam, da jih nikoli ne bom koristila, a sem pomirjena, ker vem, da so tam – na voljo vsem.

Imam osebni interes v zadevi, tako kot ga ima vsak Slovenec, vsak Evropejec in vsak prebivalec sveta. Le da se ga večina ne zaveda. In ker so davki kompleksna, po naravi tehnična zadeva, vsa z njimi povezana vprašanja še preradi in v celoti prepuščamo drugim – ljudem, ki jih plačujejo naši davki, v upanju, da so z njimi seznanjeni bolje od nas in da pri svojem odločanju ščitijo interese večine.

Ker tudi sama pred prihodom v Ekvilib Inštitut nisem veliko razmišljala o davkih (tudi v času dohodnine ni bilo zares potrebe, ker vse pripravi davkarija), sem se najprej vrgla v knjige in objavljene članke o vseh škandalih. Vsak list v knjigi, vsak članek mi je razkrival svet zakonskih lukenj, nepravičnosti in grabežljive spretnosti, ki ga običajno najdemo v pravljicah in teorijah zarote. Spoznavala sem, da tudi domišljija le gradi na resničnem svetu. Nova spoznanja so me motivirala in zavihala sem rokave, se odkašljala ter začela razlagati o izogibanju davkom s strani multinacionalk in najbogatejših posameznikov, o kopičenju bogastva v rokah peščice in naraščanju revščine, o nezajezljivem izkoriščanju držav v razvoju s strani priznanih multinacionalk, ki se prav tako nesramežljivo širi v razvite države, o neodgovornem ravnanju največjih davčnih svetovalcev, ki sodelujejo pri pisanju davčnih zakonov – in vseh lukenj, ki jih nato izkoriščajo pri svetovanju multinacionalkam. — O rešitvah, ki so že napisane in znane leta in desetletja, a se ni nikoli zbralo na kupu dovolj politične volje, da se jih implementira. Govorim o pobudah kot so tiste za poročanje multinacionalk po posameznih državah o tem, kje kujejo dobičke in kje plačujejo svoje davke, o ureditvi razvejanega sistema meddržavnih davčnih sporazumov, ki so bili namenjeni odpravi dvojne obdavčitve podjetij in posameznikov za lažje čezmejno poslovanje, a so mnogokrat dosegli popolnoma drugačen učinek – dvojno neobdavčitev vseh, ki so s sporazumi podrobno seznanjeni oz. ki si lahko privoščijo davčno svetovanje na tem nivoju. O davčni transparentnosti in razkrivanju dejanskih lastnikov. Govorila sem o davčnih politikah Evrope, ki škodujejo prebivalcem Afrike, Latinske Amerike in Azije, celo dnevno ogrožajo njihova življenja. Govorila sem redkim v skoraj praznih prostorih in kmalu ugotovila, da sem tudi te izgubila takoj, ko sem prestopila meje Slovenije, meje lokalnega okolja, meje njihovih lastnih izkušenj z davki.

Začeti je bilo potrebno znova – tokrat od začetka. »Ali veš, kaj plačujejo naši davki? Si predstavljaš, kakšen bi bil tvoj vsakdan brez javnih storitev, in koliko bi te takšna storitev stala, če bi jo plačeval sproti vsak zase, ko nastane potreba, po tržnih cenah? Katere javne storitve misliš, ker se privatnemu sektorju enostavno ne bi splačale?« To je poznavanje plati davkov, ki manjka večini državljanov Evrope, ki smo vajeni obveznega javnega šolstva, javnega zdravstva in infrastrukture. In to je realnost za večino v državah v razvoju in tudi v razvitih državah, kjer jim socialno varstvo državljanov ni prioriteta. Vedno več Slovencev, ki zapuščajo Slovenijo v iskanju službe, preživetja, se s tem srečuje. Domov zadovoljno poročajo o nižjih davkih in nezadovoljno govorijo o dragih storitvah, ki so jih bili doma vajeni dobiti ceneje in so bile vsem dostopnejše. Povezave med enim in drugim vedno ne naredijo. Kot je rekla aktivistka iz globalnega Juga, ki je aprila obiskala srednjo šolo v Evropi: »Ne zavedate se, kako privilegirani ste, saj vaši davki resnično delajo.« In vseeno se nas vedno več zaveda, da so davki pomemben del življenjskega standarda, ki smo ga vajeni in ki počasi izginja. In izginil bo, če ne bo z zavedanjem, da živimo v globalnem svetu, kjer dejanja enega posameznika, enega podjetja in ene države vplivajo na vse ostale, prišlo tudi zavedanje, da moramo delovati vsi skupaj pri uveljavljanju sprememb, ki bi onemogočala izogibanja plačevanja obveznosti za storitve, ki jih vsi koristimo.

Živimo v prelomnih časih. V času finančnih, gospodarskih in migrantskih kriz, v času davčnih škandalov in razkritij epskih razsežnosti, ki neusmiljeno odstranjujejo tančico, ki je zakrivala početje multinacionalk in držav desetletja, celo stoletje. Živimo v času, ko nevednost ni več razlog, da ne prispevamo k spremembam tudi na navzven dolgočasnih politik, kot so davčne zakonodaje.

Spremenimo miselnost. Plačevanje davkov je prispevek družbi, katere del so tudi podjetja in najbogatejši. Plačevanje davkov je osnovna družbena odgovornost posameznika kot podjetja. Donacije in korporativno prostovoljstvo ter ostali priljubljeni ukrepi ne morejo nikoli zadovoljivo in v celoti nadomestiti storitev, ki naj bi jih zagotavljali davki. Plačani davki nam vsem dajejo pravico in dolžnost, da spremljamo javno porabo sredstev, ki iz njih izvirajo. Nezadovoljstvo s storitvijo ni nikoli dober razlog, da ne plačuješ davkov. Zavedati se moramo, da naša dejanja in zakoni naše države imajo vedno učinek tudi na druge.

Zato vztrajam in se zavzemam za davčno pravičnost, za svet, v katerem multinacionalke plačujejo svoj pravičen delež davkov, ki je predviden v duhu davčnih zakonov, čeprav se v črki zakona pojavijo luknje, ki omogočajo izogibanje plačevanju prispevkov. S tem pa se prispeva le k večji obremenitvi davkoplačevalcev, ki jim to ni omogočeno – zaposlenim, potrošnikom, lokalnim podjetjem – in k njihovemu naraščajočemu nezadovoljstvu.

Zato vztrajam, zato vztrajamo in vabimo, da se nam pridružite. Sledite našim objavam in pozivom, podpišite peticijo za prvi korak k večji transparentnosti poslovanja multinacionalk, pridružite se nam pri našem delu.